Ljubim preproste besede
naših kraških ljudi,
ljubim jih bolj,
kot vas mestne poete.

Predstavljam vedrino si teh krajin,
ki dvigajo se nad mirno, zeleno dolino,
prdstavljam si skale in bore
ki strumno na straži stoijo.

Ljubim njih ostro tišino;
kot zgubana roka
me, dete zgubljeno, vabijo
znova in znova tja gor.